\n
![\"\"](\"https:\/\/dum-club.si\/wp-content\/uploads\/2023\/08\/jakababnik-512x248.jpg\")
<\/p>\n26.-27. 05. 2017, Projektni\u00a0 prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
\n<\/p>\n
Skupinska razstava\u00a0Spomin. Odtisi uni\u010denja in upor \u017eivljenja\u00a0se osredoto\u010da na fenomen spomina, ki ga v svojem genskem zapisu hranijo vsa \u017eiva bitja \u2013 tudi drevesa. Ta (lahko) \u017eivijo stoletja, mnogo dlje kot \u010dlovek, zato pogosto postanejo nemi pri\u010devalci zgodovinskih dogodkov. Spomin dreves se nalaga v njihovi telesni strukturi, ki pa jo je nemogo\u010de natan\u010dno prebrati. Njihov spomin je tako ambivalenten kot podoba brez podanega konteksta.\u00a0Dela treh umetnikov se zato nana\u0161ajo na neizbrisljive sledi, ki jih je \u010dlove\u0161tvo pustilo v svojem neposrednem okolju, in tako pri\u010dajo o krhkosti in neznatnosti \u010dloveka v odnosu do velike narave in o njegovi zaslepljenosti z nadvlado nad planetom. A drevesa so dokaj nedognana bitja, o katerih kljub znanstvenemu in tehnolo\u0161kemu napredku \u010dlove\u0161tvo ne ve prav dosti. Zato je na mestu vpra\u0161anje: lahko drevesa zapisujejo tudi svoje spomine, tako kot pu\u0161\u010dajo sledi svoje rasti v koncentri\u010dnih krogih debla? In \u010de jih, kako jih je mogo\u010de razbrati iz njihove notranje strukture? Jaka Babnik, Masaki Hirano in Bojan Radovi\u010d se tem vpra\u0161anj posve\u010dajo iz razli\u010dnih perspektiv in konceptualnih izhodi\u0161\u010d, skozi katere hkrati tudi drzno izpra\u0161ujejo naravo fotografskega medija. Poslu\u017eujejo se nekonvencionalnih principov, ki so dale\u010d stran od klasi\u010dne fotografske reprezentacije, zato njihove podobe postavljajo ve\u010d vpra\u0161anj kot (enozna\u010dnih) odgovorov.<\/p>\n
Jaka Babnik\u00a0se v seriji\u00a0Heroji mojega \u010dasa\u00a0poslu\u017euje principov\u00a0aftermath\u00a0fotografije, da bi ovekove\u010dil mesta, kjer so se zgodili nekateri odmevni, prelomni ali nepojasnjeni dogodki, ki \u0161e vedno posredno vplivajo na dru\u017ebeno stvarnost v Sloveniji. Umetnik i\u0161\u010de izbrana drevesa, ki so bila pri\u010de skritim ali prikritim dogodkom, drevesa, ki so \u201evidela\u201c to kar ve\u010dinska javnost ni videla. Zatorej se osredoto\u010da na kraje simbolnega pomena, ki so danes pogosto pozabljeni, izrabljeni ali odrinjeni iz javnega diskurza. Na prvi pogled povsem obi\u010dajne podobe prostorov pa se ob razkritem kontekstu izri\u0161ejo v povsem druga\u010dni lu\u010di. Z zgodovinsko obsesijo in forenzi\u010dno natan\u010dnostjo fotograf ustvari topografijo, ki odpira \u0161tevilna vpra\u0161anja o relativnosti zgodovinskih in medijskih diskurzov in o lahkotnosti njihovega spreminjanja skozi \u010das. Med upodobljenimi so tako jablane, ki so prisostvovale usmrtitvi talcev v Frankolovem spomladi leta 1945, kar je kasneje pre\u0161lo v ljudsko mitologijo, smreke, ki so \u201evidele\u201c \u0161e vedno neadekvatno pojasnjeni umor predsedni\u0161kega kandidata Ivana Krambergerja leta 1992, ali hru\u0161ka, pred katero se je leta 1994 odigrala aretacija Milana Smolnikarja v Depali vasi, afera zaradi katere je bil kasneje razre\u0161en obrambni minister Janez Jan\u0161a. V podobah pa se hkrati zrcali tudi vpra\u0161anje o naravi fotografskega medija, njegovi produkciji, prezentaciji in distribuciji.<\/p>\n
Fotografija pre\u010dnega prereza \u0161tora, ki je razstavljena v galeriji v naravni velikosti ve\u010d kot 250 let starega posekanega drevesa, japonskega fotografa\u00a0Masaki Hirana, je spomin na tiso\u010de in tiso\u010de \u0161torov, ki ostanejo v ti\u0161ini devastiranega tasmanskega pragozda. Na fotografiji, ki ovekove\u010di prerez \u0161tora, kjer lo\u010dimo razli\u010dne teksture, tkiva in celice, se kot neskon\u010dna pokrajina izrisuje tudi kapitalisti\u010dni destruktivni pohlep. Tasmanija je otok na ju\u017eni obali avstralske celine. Pona\u0161a se s \u010dudovitim pragozdom, ki ga sistemati\u010dno uni\u010duje se\u010dnja in izvoz dreves na Japonsko. Se\u010dnja, ki uni\u010duje tiso\u010dletni tasmanski pragozd, pa se navzven, v javnosti, prikriva z \u00bbnaravi prijaznim\u00ab pogozdovanjem, ki ni v nasprotju z zakonom. Tako imamo po eni strani monopolni kapitalisti\u010dni pohlep in po drugi kozmeti\u010dne in nelogi\u010dne ukrepe pogozdovanja, ki sledijo neoliberalni kapitalisti\u010dni devastaciji.\u00a0Vsak \u0161tor, ki ga ovekove\u010di fotografija, predstavlja \u017eivljenjski cikel, ki je kon\u010dan, zato je fotografija ve\u010d kot le estetski zapis \u2013 je tudi oblika dru\u017ebene odgovornosti. Fotografija Hirana, ki \u010deprav ne more ustaviti te ru\u0161ilne monopolne po\u017ere\u0161ne uni\u010devalske sle, vendarle opozori, da je sposobna refleksije in tudi neke avtonomije lastnega sporo\u010dila. Hirano razka\u017ee trk med estetsko fotografsko perfekcionisti\u010dno strukturo in nami, gledalci. Tudi mi, gledalci, smo kompromitirani, saj je te\u017eko namre\u010d po vsem tem vzdr\u017eevati distanco. Navkljub perfekcionizmu fotografije, ta ni osrednjega pomena za fotografski u\u010dinek, pa\u010d pa je to tisto, kar se izrisuje na horizontu gledal\u010devega odnosa do celotne situacije.<\/p>\n
V skrajno metafori\u010dni in abstrahirani lu\u010di pa se raziskovanja strukture in teksture dreves se v delu\u00a0Hibakujumoku\u00a0loteva\u00a0Bojan Radovi\u010d, ki je z improvizirano pripravo skeniral debla dreves v japonskem mestu Hiro\u0161ima, pa\u010d tistih, ki so dovolj stara, da so do\u017eivela in pre\u017eivela uni\u010dujo\u010di udar atomske bombe. Ta prva detonacija nuklearnega oro\u017eja se je zgodila 6. avgusta 1945, ko je bomba iz ameri\u0161kega letala uni\u010dila (skoraj vse) \u017eivljenje v mestu. Vendar sta flora in favna bolj vzdr\u017eljivi kot se zdi, saj so nekatere rastline, \u017eivali in tudi ljudje \u2013 kljub dolgoro\u010dnim posledicam \u2013 pre\u017eiveli uni\u010dujo\u010do eksplozijo. Radovi\u010d z odtisi debel metafori\u010dno skenira zgodovinski spomin in zapis teh dreves, ob tem pa pod vpra\u0161aj postavlja katastrofi\u010dno mo\u010d, ki jo poseduje \u010dlove\u0161ka vrsta. Po detonaciji prve bombe v Hiro\u0161imi se je do danes na razli\u010dnih krajih sveta zgodilo \u0161e preko 2100 podobnih, pogosto celo mnogo mo\u010dnej\u0161ih jedrskih detonacij. A pri\u010dujo\u010de fotografije poleg svojega dru\u017ebenega konteksta odra\u017eajo tudi klasi\u010dno dilemo fotografskega medija, ki je bil nekdaj razumljen kot najbolj objektivni pri\u010devalec stvarnosti, ki nikdar ne la\u017ee. Radovi\u010deve fotografije oziroma skeni pa so zaradi svoje abstraktnosti brez podanega konteksta neprepoznavne in nerazumljive v klasi\u010dnem narativnem smislu. S tem avtor izpostavi ambivalentno naravo fotografije in vizualnega nasploh, ki tako zelo pogosto slu\u017eita manipulaciji in posledi\u010dno propagandi.<\/p>\n
Kustos razstave: Miha Colner
\nBesedila: Miha Colner & Marina Gr\u017eini\u0107<\/p>\n
Produkcija: Hi\u0161a fotografije Slovenija\/ Zavod Sektor \/ Rostfrei Publishing \/ DUM dru\u0161tvo umetnikov<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
26.-27. 05. 2017, Projektni\u00a0 prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana Skupinska razstava\u00a0Spomin. Odtisi uni\u010denja in upor \u017eivljenja\u00a0se osredoto\u010da na fenomen spomina, ki ga v svojem genskem zapisu hranijo vsa \u017eiva bitja \u2013 tudi drevesa. Ta (lahko) \u017eivijo stoletja, mnogo dlje kot \u010dlovek, zato pogosto postanejo nemi pri\u010devalci zgodovinskih dogodkov. Spomin dreves se nalaga v njihovi telesni […]<\/p>\n","protected":false},"author":2,"featured_media":877,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[8,5],"tags":[77],"class_list":["post-876","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-news","category-exhibition","tag-jaka-babnik"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/876","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=876"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/876\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":927,"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/876\/revisions\/927"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/877"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=876"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=876"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/dum-club.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=876"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}