Ljubljana, 28. 5. 2016

Dva predavatelja, Jonathan Clark in Robert Pfaller, bosta vsak skozi svoja filozofsko-teoretska orodja razprla pogled, zakaj in kako v teoriji in praksi razmišljati in govoriti o avtonomnosti oz. suverenosti in z njima povezanim emancipatornim potencialom umetnosti.

Na presečišču filozofije umetnosti, fenomenologije, kritične teorije in psihoanalize se bomo usmerili na temeljna vprašanja, kako umetnost učinkuje – od njene povezanosti z našim občutkom časovne orientiranosti v tem svetu do razlike med pomenom in označevanjem v umetnosti. Da umetnost s tem, ko nekaj pomeni, izgublja suverenost oz. se podreja nekemu zunanjemu namenu, hkrati pa označuje, tudi takrat, kadar tega nihče ne namerava, bo eno naših vodil pri iskanju odgovorov o njeni učinkovitosti in ne nazadnje neodvisnosti.

Jonathan Owen Clark
Art and Presence:(video /part 1)

Robert Pfaller
How Art Matters. And How It Means. (video /part 2)

discussion moderated by
Gregor Moder (video /part 3) (video / part 4)

10.30–11.30, predavanje
Jonathan Owen Clark: Umetnost in navzočnost
V zadnjih 200 letih so številni teoretiki umetnosti predstavili različne ideje o edinstvenosti ali avtonomnosti umetnosti oz. o njeni ločenosti od drugih sfer človeških dejavnosti. Mnoge so se osredotočale na vprašanje, kako umetnost to počne s spodnašanjem ustaljenih in običajnih pomenskih sistemov. Precej manj pozornosti pa je bilo namenjeno neki drugi razliki – da je umetnost komunikacijski sistem, ki deluje prek zaznavanja in zaznavnih medijev. Na raznovrstnih primerih iz historične in sodobne umetnosti – vključno z nedavno poustvaritvijo rimskega oboka iz Palmire – bom prikazal, da nas umetnost, poleg tega, da ustvarja in spodnaša pomen, zadeva še na bolj temeljnih ravneh. V tem smislu bom govoril o tem, kako umetnost na nas učinkuje visceralno in somatsko, o njeni povezanosti z našim občutkom časovne orientiranosti v tem svetu in o tem, kako vključuje naš intersubjektivni odnos ne le do drugih na tem svetu, temveč tudi do naših zgodovinskih prednikov. Predavanje bom sklenil z razmislekom, da so ti zaznavni temelji umetnosti in njenega sprejemanja v vse bolj globaliziranem in mediatiziranem svetu danes pomembnejši kot kadarkoli.

11.30–12.30, predavanje
Robert Pfaller: Kako je umetnost pomembna. In kako pomeni.

“Kovanci, ki so ostali brez grba in zdaj veljajo za kovino in nič več za kovance.” – Friedrich Nietzsche

Ples – kot morda nobena druga vrsta umetnosti – nas lahko premami, da pomembnost umetnosti postavimo v ostro nasprotje z njenim pomenom: umetnost je pomembna, kjer ne pomeni ničesar, bi lahko torej mislili (če rečemo z malce lacanovsko formulo); in kadar kaj pomeni, ni več pomembna.

Zdi se, da na tej misli temelji dobro znana besedna igra nemškega umetnika Horsta Janssena: “Käthe Kollwitz je hotela dobro; Goya je bil dober.” Zdi se tudi, da umetnost ravno s tem, ko nekaj pomeni, izgublja neodvisnost, se hlapčevsko podredi nekemu zunanjemu namenu. Umetnost lahko doseže svojo veličastnost in dostojanstvo, kadar služi le svojemu lastnemu namenu. Tu gre za bistven politični moment: le tista umetnost, ki ne služi zunanjemu namenu, nas je zmožna opozarjati na dejstvo, da nam ni treba vselej “delovati”, temveč se lahko vedemo preprosto tako, da smo sami sebi namen – z besedami Georgesa Batailla: da lahko uživamo suverenost.
Ta prvi teoretski pristop lahko izpopolnimo z vpeljavo pojma forme. Sprva se zdi, da je forma nasprotna tako snovi (matter) kot tudi pomenu. Kajti forma je čista pojavnost. A kot lahko pokažemo, prav zato forma v umetnosti ni le pomembna, temveč je celo (v nasprotju z vsemi aristotelovskimi podmenami) na strani snovi. In če ji snovnost izključuje pomen, umetnost še vedno ni brez označevanja (signification). Umetnost označuje, tudi kadar nihče tega ne namerava. Če se pri umetnosti osredotočimo na njeno označevanje, namesto da vztrajamo pri njenem pomenu in snovnosti, bomo bolje razumeli učinkovanje umetnosti – in ne nazadnje njeno neodvisnost.

12.30–14.00: diskusija

Program soorganizirajo: DUM – društvo umetnikov, Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo s podporo MGML, Muzeja in galerij mesta Ljubljana

SPREMLJAJOČI PROGRAM

Dr. Jonathan Owen Clark: Čemu umetniške šole?
predavanje, petek, 27. maj 2016, 17.15, AGRFT (Velika gledališka predavalnica), Nazorjeva 3, Ljubljana

V tem predavanju bom poskušal doseči dvoje. Uvodoma bom pretresel neposredno navezovanje kritične pedagogike na “umetniško šolo”, mišljeno v širšem pomenu majhnih specializiranih ustanov, ki zagotavljajo šolanje na področju glasbe, likovne umetnosti, gledališča, plesa in oblikovanja. Potem bom predstavil, kako je neoliberalistična politika v visokem šolstvu neposredno in neugodno vplivala na take ustanove. Nasprotno bom poskušal pokazati, da imajo te iste ustanove edinstveno, morda avtonomno vlogo ne le pri oblikovanju diskurzov kritične pedagogike, temveč tudi pri dviganju zavedanja o etični in družbeni nujnosti vračanja k “estetskemu izobraževanju”. Trdil bom – kot so že drugi –, da je prav, da tovrstno estetsko pedagogiko umestimo v okvir estetske izkušnje, širitve zaznavnega zavedanja in spreminjanja pogleda na svet, ki ga omenjeni razmah omogoča. Bistveno pa je, da estetsko izobraževanje nagovarja tudi značilno politične razsežnosti zaznavanja. Umetnost in zlasti umetniške šole so lahko središča utopične pedagogike, ki omogoča spodnašanja in spreminjanja tega, kar je v določeni družbi najbolj zaznavno. Torej lahko zagotavljajo premike v tistem, čemur je vodilni zagovornik kritične pedagogike rekel “porazdelitev smiselnega”.

Predavanje soorganizirajo: DUM – društvo umetnikov, Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo s podporo AGRFT – Akademije za gledališče, režijo, film in televizijo – program Odprta katedra.

O nastopajočih:

Dr. Jonathan Owen Clark je umetnik in akademik, ki se raziskovalno zanima za estetiko, kulturno in kritično teorijo, filozofijo zgodovine in historiografije, študije performansa in plesa ter muzikologijo. Kot predstojnik Oddelka za raziskovanje na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban v Londonu vodi več raziskovalnih programov na področju estetike in ustvarjalne prakse. Pred tem je delal na Univerzi Brunel v Londonu in v Mednarodnem centru za glasbene študije na Univerzi v Newcastle-upon-Tyne. Objavlja v revijah Critical Horizons, Contemporary Aesthetics, Opera Quarterly in številnih drugih. V svojem raziskovanju umetniškega dela in njegove avtonomnosti ali edinstvenosti na področju estetike združuje različne pristope, kot so zaznavanje, navzočnost, pomen in zgodovinskost.

Več: http://trinitylaban.academia.edu/JonathanOwenClark

Dr. Robert Pfaller je profesor filozofije in kulturne teorije na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu. Je ustanovni član dunajske psihoanalitične raziskovalne skupine “stuzzicadenti”. Nekaj njegovih del: The Pleasure Principle in Culture: Illusions without Owners (Verso, 2014); Umazano, sveto in čisti um (Analecta, 2009); Wofür es sich zu leben lohnt: Elemente materialistischer Philosophie (Fischer, 2011). Leta 2007 je prejel nagrado Manjkajoči člen (The Missing Link), ki jo podeljuje Psihoanalitični seminar iz Züricha (PSZ), za povezovanje psihoanalize z drugimi znanstvenimi disciplinami, leta 2015 pa nagrado za najboljšo knjigo, ki jo podeljuje Ameriški svet in akademija za psihoanalizo (ABAPsa).

Znan je po konceptu interpasivnosti. V svojem delu proučuje in pojasnjuje skrito ceno sodobnega pristopa k veri, iluziji in užitku (v življenju, kulturi, umetnosti, športu itn.) ter zakaj se neoliberalna ideologija kljub svojim številnim slabostim skoraj nemoteno ohranja. Več: http://www.robert-pfaller.com/

Dr. Gregor Moder je raziskovalec na Filozofski fakulteti in predava filozofijo umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Pred kratkim je izšla njegova knjiga Komična ljubezen: Shakespeare, Hegel, Lacan (Ljubljana: DTP, 2016).