30. 9. – 26. 10. 2014, DUM project space, Kolodvorska 6, 1000 Ljubljana

Vselej, ko govorimo o umetnosti, se nikakor ne moremo izogniti številnim vprašanjem, ki se ob njej porajajo in so največkrat so pogojena tudi z mislijo o njeni artikulaciji. Ta je drugačna pri vsakem posamezniku, zato odpira številne možnosti za refleksijo, za artikulacijo umetniškega dela glede na njegovo formo, koncept ali kontekst. Ne glede na to, na katerega se opremo, se je vselej treba zavedati dejstva, da hkrati razmišljamo tudi o določenem kulturnem, socialnem geopolitičnem in ekonomskem prostoru oziroma o njihovem medsebojnem prepletu. Nekakšen droben premislek o teh temah je tudi razstava Kaj, če bi čas obstal?, ki poskuša o sodobnih umetniških praksah razmišljati z neposrednim “pogledom nazaj”, saj ta omogoča bolj celosten vpogled v specifike posamične umetniške prakse. Razstava Kaj, če bi čas obstal? se poizkuša odmakniti od forme klasične tematske razstave, saj želi v ospredje postaviti posamično umetniško delo in preizprašati njegovo vlogo v polju sodobne likovne umetnosti. Gre za sopostavljanje dveh umetniških del, ki sta nastali v popolnoma različnih časovnih obdobjih in popolnoma različnih kontekstih, a se kljub temu povezujeta in tako skupaj odpirata vprašanja o razvoju umetnosti. Gre za nekakšno neposredno zavedanje zgodovine umetnosti in umetniških praks, ki so pomembno vplivale tudi na razvoj sodobnih umetniških praks. Namen razstave vsekakor ni “poveličevanje” zgodovine umetnosti in njenih ključnih premen, temveč njena refleksija in nekakšna neposredna povezava s sedanjostjo in sodobno vizualno produkcijo. Vsekakor gre za princip, ki na eni strani želi kontekstualizirati delo avtorjev mlajše in srednje generacije, na drugi strani se želi pokazati izjemno senzibilnost in sodobnost nekaterih zgodovinskih umetniških praks. O tem piše tudi Boris Groys v besedilu Comrades of Time, ki pravi, da nekatera, sedaj že zgodovinska dela, zaradi svojega takratnega pogleda naprej tudi po več desetletjih še vedno delujejo izredno aktualno in sodobno. V kontekstu razstave Kaj, če bi čas obstal? gre za sopostavitev dela Eda Rusche Every Building on a Sunset Strip (Vsaka stavba na ulici Sunset Strip; 1966) in dela Claudie Joskowicz, Every Building on Avenida Alfonso Ugarte (Vsaka stavba na Aveniji Alfonso Ugarte; 2011), kar poizkuša ustvariti napetost med likovno in konceptualno komponento, saj se deli na likovni ravni zelo tesno povezujeta, njuna konceptualna zasnova pa je popolnoma različne, saj izpostavljata vprašanja časa in prostora, v katerih sta nastali.
Zdi se, da je prav točka stika in hkrati odmika premislek, h kateremu želi razstava spodbuditi gledalca, predvsem v smislu zavedanja dejstva, da je umetniško delo poleg svoje likovnosti predvsem tudi skupek vprašanj o kontekstih in referencah, ki so bili v zgodovini vselej prisotni in zato igrali ključno vlogo pri umeščanju umetniških praks in določanju sodobnih umetniških tokov. Prav zato umetniški deli ustvarjata nekakšno napetost v refleksiji gledalca, ki je neprekinjeno povezana z njegovim vedenjem, spominom ali racionalno, emotivno in estetsko izkušnjo.

Kustos: Tevž Logar
Projekt sta podprla MOL – Oddelek za kulturo in Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji
Zahvala: Galerija Škuc, Mestni muzej Ljubljana