19.10.2017 – 17.11.2017, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana

Medtem ko je glavni junak zgodbe v rodnem mestu prejme novico o smrti svojega strica E. A. iz majhnega kraja v državi na drugem, vendar bližnjem kontinentu. Precej kmalu zatem hišo E. A. kupi človek z imenom M.P. V nasprotju z mišljenjem A. M., najboljšega prijatelja pokojnega E.A. in arhitekta, odgovornega za prvotni načrt hiše, M. P. takoj odstrani vse pohištvo in predmete ter sproži vrsto sprememb v hiši in okolici. Nenadne in radikalne spremembe se izvajajo v nenavadnih pogojih – ponoči, za zaprtimi okni in vrati. Poleg tega M. P. poseka tudi vsa drevesa znotraj meja posesti. Potek dogodkov glavnega junaka preseneti, zato se odloči odpotovati v kraj pokojnika, da bi raziskal, kaj se dogaja. Takoj ob prihodu izve, da je M. P. že zapustil državo, zato brž obišče stričevega prijatelja in arhitekta A. M., ki pa mu ne uspe obrazložiti namena nenavadnih sprememb, za katere se je odločil M.P. Kmalu zatem odkrije, da se skoraj vsi prebivalci mesta izogibajo predela, kjer se nahaja hiša. Eden izmed domačinov mu celo pove, da je nekega večera, ko je njegov pogled samo oplazil hišo in vrt, »nekaj videl«. V mestu pa so poročali tudi o tem, da so na vrtu hiše našli pohabljenega in razkosanega pogrešanega psa. Po spletu okoliščin glavnega junaka na deževno noč ujame nevihta, zato je primoran vstopiti v skrivnostno hišo; prednja vrata so nepričakovano odprta. Takoj ko stopi v hišo, njegov nos zazna »sladek, vendar zelo moteč vonj«. Prav zaradi tega neprijetnega občutka vklopi luči. V trenutku, ko svetloba oriše prostor, zazna oblike, ki ne ustrezajo človeški podobi ali kateri koli možni uporabi. Ker videnega nikakor ne more prepoznati, luč ugasne in se odloči nekaj trenutkov stati v temi s popolnoma zaprtimi očmi. Stoji v »vakuumski tišini«, v prisotnosti nerazumljivih stvari in ta brezmejna praznina ga nagovori, da spet prižge luč. Stoji na koncu hodnika, pred vhodom v veliko, skoraj popolnoma izpraznjeno sobo z visokimi stropi. Prostor je hladen, pod zatemnjenimi okni so veliki beli radiatorji, ki pa očitno že nekaj časa niso v uporabi. Neonske luči, običajno pritrjene na strop, so tu vidno spuščene in na žicah visijo slabega pol metra v prostor. Leseni pod je skoraj v celoti prekrit z reliefom različnih višin iz nekakšne črne umetne mase, tako da je praktično nemogoče enakomerno stopati po podu. Čez celotno površino črnega reliefa je nameščenih pet, navidezno visokotehnoloških objektov, za katere glavni junak dobi občutek, da so popolnoma zraščeni z okoljem in zato skorajda brez funkcije. Čeprav v njih prepozna oblike oziroma materiale, ki jih je mogoče srečati v vsakdanjem življenju, pa je trenutna izkušnja, predvsem glede na njihovo soodvisnost od reliefa, na katerega so položeni, povsem nerazumljiva in nekaj drugega, kar bi človek v prvi vrsti pričakoval. Glavni junak se tako znajde v novi izkušnji materialne realnosti, njegov pogled pa neposredno relativizira njegovo staro pasivno izkušnjo prepoznanja posamičnega objekta, reliefa ali skupka črne gmote, ki brezkompromisno naseljuje prostor. Iz hladne sobe, laboratorijskega vzdušja, se glavni junak povzpne v nadstropje hiše, kjer nadaljuje odkrivanje čudnih, nerazumljivih objektov in delov pohištva, kot so visoka, dolga pisalna miza v obliki črke U z okroglimi luknjami na nasprotnih koncih. Za hip pomisli, da gre morda za posteljo, ki razkriva pošastno anatomijo trenutnega stanovalca hiše. Prav tako je tam nekakšna lestev z nepravilnimi razmiki med prečkami in skupek ogledal, ki tvorijo obliko črke V. Misli si, da je najbrž najbolj omejujoča stvar na svetu, nesposobnost človeškega uma, da različne vsebine povezuje v smiselno celoto. Živimo na mirnem otoku nevednosti in neznanja, sredi črnih morij neskončnosti, in ni mišljeno, da bi potovali prav daleč. Znanost in kultura, vsaka vpeta v svojo smer, sta nam doslej tako pomagali kot škodili. Toda nekega dne, ko se bo razkrilo tudi tisto skrito, disociirano znanje družbe, se bodo odprli bolj celostni pogledi na našo resničnost. Kar naenkrat, kot bi odrezal, dež preneha, zato se glavni junak odloči, da bo odšel. A v istem trenutku zasliši stanovalca hiše, ki se giblje med njim in izhodnimi vrati. Vse nenavadne objekte, prostor, neopredeljen čas, ki ga je preživel v hiši, in prihod skrivnostnega stanovalca začne zrcaliti skozi skorajda eksistencialna vprašanja. Kakšen je stanovalec te hiše? Kaj išče tukaj, na tem planetu, ki je zanj prav tako strašljiv kot za nas? Iz katerih skrivnih območij časa, iz katerega starodavnega in sedaj nedoločljivega somraka je prav nocoj prišel do tega malega predmestja? Glavni junak se zave, da bo, če želi zapustiti prostor, primoran srečati stanovalca. A tokrat njegova radovednost premaga strah in za razliko od prej njegove oči ostanejo odprte. *
Andrej Škufca je študiral na Royal Academy of Fine Arts v Den Haagu, Nizozemska in diplomiral 2014 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegova praksa je osnovana na intenzivni refleksiji oblikovanja tehnologije in njenih mutacij, kjer preko objektov in video del išče načine pristopanja k odnosom med sodobno umetnostjo, oblikovanjem tehnologije in fikcijo. Je član uredništva in raziskovalnega kolektiva revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti Šum. Njegova dela so bila predstavljena na večih razstavah v Sloveniji. Živi in dela v Ljubljani.
*Tekst se vsebinsko povzema in se navezuje na kratko zgodbo argentinskega pisatelja Jorgea Luisa Borgesa, There are More Things.

Kustos: Tevž Logar
Produkcija: DUM društvo umetnikov
Tehnični sodelavci: Jan Kostanjevec, Sani Veljanovski, Aljaž Litrop, Denis Sadiković, Matej Pavšič, Dominik Mahnič
Zahvale: Sanja Kuveljić Bandić, Goran Petrov, Tina Škoberne, Voranc Kumar, Neja Zorzut, Jonas Miklavčič, Tjaša PP, Milijana Radaković, Zavod 404, Makplast, WoodingPodpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana,