23.10. 2018 – 30.10.2018 Projektni prostor DUM

Vse skupaj se je začelo malce pred osmo uro zjutraj. Partnerka in oba otroka sta odšla, tako da je Mladen ostal sam v svojem ateljeju, ki se nahaja nasproti otroške sobe, nekaj korakov od spalnice in čisto zraven kuhinje, kjer je prav tisti trenutek pripravljal zajtrk s pogledom na vrt. Na začetku se ni veliko govorilo o umetnosti, temveč o povsem vsakdanjih stvareh, kot so družina, počitnikovanje, seks, služba, železniška postaja, sprehod, pršut in marmelada. Med pogovorom o umetnosti se zdi, da se je nenehno krmarilo med mislimi, ki sta jih lepo ubesedila Vladimir Vidmar in Barbara Sterle Vurnik v katalogu ob razstavi night train (who’s there?) v Galeriji Škuc. Predvsem se je torej navezovalo na filozofske in umetnostnozgodovinske aspekte dela, ki jih je mogoče prepoznati v posamičnih serijah, naj gre za sodobno obravnavo revnih materialov, uporabo zastarele tehnologije ali vsebinske ravni odpiranja sveta nezavednega, ki ga Vidmar opredeli z besedami Gerarda Wajcmana: kako se s pomočjo materiala, z vidnim, z nekim objektom, dotakniti ne »nevidnega«, temveč tistega, kar vidnemu uhaja. Morda je prav to »kontinuirano odhajanje« osrednji element razstave fade into the night, ki se osredotoča na izbor videov, risb in objektov iz zadnjih treh let. A tisto, kar poskuša razstava kot medij najbolj izpostaviti, je preusmeritev pozornosti na stvari, ki »uidejo«, če se gledalec preveč osredotoča na formalne, teoretske ali filozofske »nadpomene« razstavnih konceptov.
Referenčni krog misli nas tako privede nazaj k pogovoru o družini, počitnikovanju, seksu, službi, železniški postaji, sprehodu, pršutu in marmeladi, ki se v resnici ni nikoli končal, ampak se je samo prelil v prostor ateljeja. Pravzaprav je v nekem trenutku kuhinja postala atelje, kjer je Mladen, ko je pomil posodo in pospravil delovni pult, razprostrl dobršen del svoje produkcije zadnjih treh let. Ko gledamo umetniška dela Mladena Stropnika, se zdi, da gre vselej za napetost med neposredno estetsko izkušnjo in sproščanjem asociacij. Prav nič drugače ni bilo, ko je umetnik neposredno govoril o svojih delih, saj nimajo enoznačnega pomena in jih je mogoče brati samo v odnosu na asociativno polje gledalca. Čeprav so dela vselej Stropnikova intimna izpoved, ki zrcali njegov odnos do vsakdanjega in družbe, so v trenutku, ko so predstavljena publiki, le »materialni« opomin na tisto, kar je mogoče zaokrožiti v »platonovskem« svetu idej.
Zato je bil morda ključen trenutek tistega dopoldneva, ko je Mladen rekel, da si želi, da bi imela razstava naslov Sonic Youth. Asociacija je seveda najprej sprožila nov referenčni krog, saj za Stropnika velja, da je kot avtor izoblikoval vizualni jezik pod vplivom punk, novovalovske in »underground« kulture osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja, predvsem v navezavi na punk rock skupino Res Nullius. Vsekakor gre za povsem točno opredelitev dela, ki izredno precizno opiše formalno in estetsko izkušnjo Stropnikovega dela, a vendar je skozi to prizmo izkušnja spet »sploščena« na partikularno izkušnjo likovnega jezika: v razumevanju Stropnikove asociacije spet nekaj »uhaja« – stanje uma, telesa in duha, ki ga glasba kot izkušnja prinaša umetniku, ki presega njene partikularne elemente in definicije. Stropnikova izkušnja vsakdanjega in sveta, ki se zrcali tudi skozi njegova umetniška dela, je vselej zelo čustveno neposredna. Zato tudi na primer vsakdanji akt poslušanja glasbe nikakor ni zgolj nekakšna formalna percepcija informacije, temveč kompleksen proces, ki prevzame um, telo in izkušnjo trenutka časa in prostora. Razstava je torej predvsem občutek, ki ne odraža samo Stropnikove likovne identifikacije z noise, novovalovsko in »underground« kulturo, temveč tisto, o čemer piše David Heetderks, ko razmišlja o poslušanju glasbe skupine Sonic Youth: intimno pregledovanje družbe preko besedil, skalarnih podmnožic, gestualnih gibov na inštrumentih, katerih notranja logika se upira kakršni koli avtoriteti, v isti sapi pa tako v liričnem kot tudi glasbenem smislu ustvarja občutek notranjih konfliktov. Zdi se, da Stropnik prav to počne v svojih likovnih »uporih«, saj z govorjenjem o svojem okolju in vsakdanu gledalcu govori o njegovem okolju, njegovem vsakdanu in ga v skoraj brechtovski maniri, povsem neopazno, pretvarja iz opazovalca v soudeleženca, »sokrivega« za trenutek soočenja z umetniškim delom.
Razstava fade into the night oziroma »Sonic Youth« je tudi nekakšna parafraza razmišljanja Igorja Zabela o razstavnih strategijah. V svojem tekstu Razstavne strategije v devetdestih – nekaj zgledov iz slovenskega prostora, piše o tem, da avtor, delo, prostor, občinstvo in institucije niso abstraktne entitete, ampak so določene z ideološkimi, političnimi, razrednimi, spolnimi in jezikovnimi dejavniki. Tako je mogoče razumeti tudi pričujočo razstavo, ki poskuša pokazati, da je Stropnikovo delo, ne glede na njegovo kompleksnost in raznovrstnost filozofskih, konceptualnih in formalnih idej, nemogoče razumeti, če hkrati ne razmišljamo tudi o družini, počitnikovanju, seksu, službi, železniški postaji, sprehodu, pršutu in marmeladi.

Kustos: Tevž Logar
Produkcijska in organizacijska podpora: Hana Ostan Ožbolt
Zahvale: Katja in Nataša, Jaka Babnik, Mateja Bučar, Silvo Dolinar, Vadim Fishkin, Alenka Gregorič, Sanja Kuveljić, Goran Petrov, Jani Pirnat, Maša Radišić, Tina Škoberne
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Muzej in galerije mesta Ljubljane