12. 5. – 12. 6. 2020 Projektni prostor DUM

stenska ura, barva,tikatakanje

“…Misliti čas – in mogoče tako končno obvladati čas – je ena izmed večnih Sizifovih nalog človeškega rodu…”

Vladimir Vidmar, kustos razstave
produkcija: DUM-društvo umetnikov,
sodelovanje: Zavod Zet
projekt so podprli:
Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Internationales Kunstlerhaus Villa Concordia, Bamberg

Temni časi.
Čas, ta fizikalna in metafizična kategorija, nekaj najbolj določilnega in najmanj določljivega, je v središču še ene razstave Vadima Fiškina. Fiškinova praksa je v svoji profanizaciji vzvišenega na eni strani in na drugi v fasciniranem občudovanju najbolj vsakdanjega vselej zavezana notranjemu paradoksu. Ta se v njegovem delu vedno znova kaže v ireduktibilni dvojnosti vere in nezaupljivosti, navdušenja in ironije, pesimizma in optimizma. Fiškin postavlja soočanje teh dvojnosti na oder umetnosti, ki ni področje ustvarjanja ex nihilo, ni področje odkritij, temveč polje, kjer si fenomene sveta prizadevamo razumeti. Nasploh je naša imanentna potreba po razumevanja spiritus movens Fiškinovih del; nič pa ne zbuja sle po razumevanju bolj kot velika, “večna” vprašanja, ki jih nenehno pereča ohranja prav naša lastna končnost.

Misliti čas – in mogoče tako končno obvladati čas – je ena izmed večnih Sizifovih nalog človeškega rodu.

Čas je eno takšnih vprašanj, h kateremu se Fiškin v svojih delih redno vrača, saj kot fenomen eksplicitno ohranja dvojnost med fizičnim in metafizičnim, je predmet znanosti, fizikalen fenomen, in hkrati povsem nezajemljiva in neobvladljiva sila, ki nas ljudi kot končna bitja v vsem naddoloča. Imamo ga za najbolj objektiven horizont, ki ga natačno merimo, hkrati je njegovo doživetje nenehno podrejeno subjektivnim vzgibom, našim razpoloženjem, krajšajo in podaljšujejo ga naša duševna stanja. Fiškinovi pretekli deli A Speedy Clock in Stretched Time kažeta imanentno relativnost našega odnosa s časom, prvo s poudarjeno fizikalnimi referencami potovanja s hitrostjo svetlobe, v katerem se dan strne v interval ene minute, drugo v fiksiranju trenutka, ki se pa paradoksno razteza čez svoje objektivno trajanje.

Tako se z delom Dark Times Fiškinovim tematizacijam strnjenega dneva in raztegnjenega trenutka pridruži še neprosojen čas, prostor galerije, ki ga v ravni liniji obvladuje skoraj petdeset okroglih ur s črno pobarvanimi stekli. Te slepe pege spremlja samo tiho tiktakanje mehanizmov, ki nas opominjajo, da v ozadju čas še vedno neustavljivo teče, kljub temu da nam logika njegovega poteka uhaja. Dark Times izpostavlja določeno nujno dimenzijo obskurnega, neprosojnega, ki je v središču naše potrebe po vednosti. Obskurantizem ni v nesprosojnosti časa, temveč prav v tem, da si ne moremo priznati globin našega nerazumevanja fenomenov, kot je čas. Svoje nerazumevanje “stvari na sebi”, resnične, od nas neodvisne narave časa, skrivamo za različnimi konvencijami njegovega obvladanja, različnimi intervali njegovega deljenja, načini njegovega merjenja in beleženja. Desetine različnih urnih mehanizmov, ki nas ravnodušno, kot kakšne abstraktne slike gledajo s sten, a same ne prepuščajo pogleda, namigujejo na nešteto načinov našega približevanja času. Svoje nerazumevanje razumevanju upirajoče se “metafizičnosti” časa smo torej zamaskirali v mehanicistične racionalizacije. Urni mehanizmi na razstavi Dark Times so tako naši mehanizmi spopadanja z nepopustljivo nepredirnostjo časa, črna barva, ki pa vendarle ne prepušča pogleda, pa kaže na njihovo mejo.

Na razstavi Dark Times je čas temačen (tudi) zato, ker si tega nočemo priznati, ker skušamo svojo zbeganost nad njegovo neizmernostjo zakriti za mero. Čas neprizadeto je, teče, onkraj mer in delitev, ki mu jih pripisujemo. Ne iztirijo ga še tako epohalni dogodki, prelomi, revolucije in kataklizme; vse, kar se zgodi, na enak način pade v čas. A ne za nas. Za nas bodo časi vedno dobri ali slabi, včasih eksplicitno temačni. Časa ne bomo nikoli nehali kvalificirati, nikoli ga ne bomo nehali meriti ali si prizadevati razumeti njegove logike. Njegova ultimativna inkomenzurabilnost z našim miselnim aparatom nikoli ne bo razlog, da se odrečemo tej ambiciji; prav nasprotno, kategorično izmikanje časa bo vedno samo hranilo slo po razumevanju. Ker se ob njem meri naša umrljivost, mu prav tako nikoli ne bomo priznali nevtralnosti; časi bodo vedno zlati ali težavni, plodni, katastrofični, temačni…
Zato nenavadno ujemanje razstave Dark Times s tem zgodovinskim trenutkom je in ni naključje …
Vladimir Vidmar