METAMODERNIZEM, 2021
10. 02.2021 – 27. 2. 2021, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
Maruša Sagadin, Smal but dangers (Mateja Rojc in Simon Hudolin), Aleksandar Garbin, Anja Jelovšek
curator: Vladimir Vidmar
Metamodernizem
Pod širokopoteznim naslovom te razstave se skriva vaja branja del, hkrati nepretenciozna v ambicijah in kompleksna v implikacijah. Izhaja iz neke temeljne pozicije simulacije določenih vizualnih govoric modernizma ter njihovega subvertiranja, včasih z zavestno postmodernističnimi postopki (pastiša, parodije, mimikrije, naracije), vedno pa z jasnim zavedanjem kompleksnih dinamik, ki ustvarjajo sleherno paradigmo umetnosti. Če je modernizem material osvobodil objekta, ki bi ga bilo treba reprezentirati, da bi razkril praznino v osrčju pomenske strukture, nam postmodernizem pokaže, da praznina nikoli ne more biti dana kot takšna. Evocira jo le nekaj, kar jo zastira in prekriva. In teh reči na razstavi ne manjka: naracija, fascinacija, podoba, avra na vsakem koraku duhovito razkrivajo domnevno antiideološko držo modernizma kot ideologije par excellence. Dela nenehno uprizarjajo mini dramo, ki je preteklih sto let tako močno opredeljevala razmišljanje o umetnosti in se je vrtela okoli vprašanja: ali je možno ideologiji ubežati in kam?
Neizmerna duhovitost, s katero skozi pokončne abstraktne kipe Maruše Sagadin, vselej pridrvi in spregovori človeška mera, neposredno povzame bistvo te razstave. Njeni monoliti sicer delujejo kot neke vrste modernistični zapis, ampak tak, ki se odtuji samemu sebi, saj se v svoji domnevno avtonomni formi izkaže zavezan svojemu drugemu, človeški meri. Vsem tem samodiscipliniranim volumnom spodleti, dobijo prizidke, ki po eni strani evocirajo telo, in to emfatično žensko telo, po drugi strani pa funkcijo, saj so izredno vabljivi kot police, sedeži ali kaj podobnega. Postmodernistični hibrid referenc, od pop kulture do arhitekture, na katero nas opozori že naslov drugega dela, Milli Bofilli, zlepljenka pop legend Milli Vanilli in ikone arhitekturnega postmodernizma Ricarda Bofilla, se združi dobesedno v kiparski rebus. Sestavljajo ga, čisto formalno, variacije črk M in B, vendar tako, da njegova sloka abstrakcija dobi podobo nekoga, ki bo s polovico M-ja odkorakal iz prostora, medtem ko se mu lasje vihajo v B-pramenček. Milli Vanilli je simptomatična za način, kako na nas delujejo dela Maruše Sagadin: po tem, ko nas zaintrigira njihova zakodiranost, se ta izredno hitro začne razbirati tako neposredno, da nismo prepričani, ali je res to, kar vidimo, ali pa smo vse vzeli preveč po domače. Marički (Zehn Zahne) bi sicer težko očitali antropomorfnost, hkrati pa nas strateško postavljena betonska polica nekako sili v to, da njeni monolitnosti pripišemo hmm… zadnjico. Zdi se, da se Marušini kipi radi berejo “po domače” in da so naključne primesi avtobiografskih ali pop elementov način prevrednotenja hierarhij moči, ki določajo percepcijo in vlogo umetnosti.
Umetnosti se loti tudi tandem Small but dangers. Podobno kot pri Sagadinovi tudi njuna dela simulirajo neko medijsko igro, ki na koncu subvertira svoje domnevne predpostavke. Namreč, njihove čiste in formalno izrazito precizne iteracije v nenavadno širokem naboru medijev govorijo v tipično modernističnem jeziku. Toda ta minimalistična in abstraktna dela se po drugi strani kažejo vse prej kot ”avtonomna”. Že materialno so to pogosto kar uporabni predmeti ali njihovi fragmenti, dekontekstualizirani fragmenti našega vsakdana, podvrženi načelom umetnosti in na humoren, pogosto ironičen način vpotegnjeni v njene sisteme vrednotenja. Abstrakcija tapet ali talnih oblog, kleinovska modrina zadnje strani položnic, richterovske linije na robčkih; vse to so elementi, prek katerih se nič posebej umetniški predmeti znajdejo soočeni s pravili določenega vizualnega režima, ki jih brez usmiljenja obravnava. Izseki vsakdana, ki jih SBD vstavlja v nemoteno delovanje umetnosti kot sistema, delujejo kot drobne diverzije, ki zamajejo samoumevnosti in odkrivajo njegove neizpovedane interese in ideološke naveze. Hkrati, vsaj za hip, delujejo kot svojevrsten poetični hvalospev vsakdanjemu in navadnemu, preden spet nadaljujejo svojo pot v neskončnem kroženju podob.
Prav tako z vsakdanjim koketira delo Aleksandra Garbina, pa čeprav iz pespektive, ki je dosledno zavezana kiparskim problemom. V izhodišču njegove geste je praviloma uporabni predmet, ki ga z odvzemanjem dela funkcionalnosti ali njenemu podrejanju drugim zahtevam, protokolom umetnosti, podvrže dinamiki, v kateri se je vsakdanji predmet prisiljen povsem drugače izreči. In resnično se ta začne obnašati kot kip, preigravati klasične kiparske problematike, odnose mas v prostoru, plastičnost, vprašanja ready-madea. Vse to že sugerira naslov dela Prenešene površine. Pred nami se znajdejo objekti manjših dimenzij in ambivaletne, a sugestivne materialnosti, katere odprt seznam asociacij ruši njihovo pojavnost minimalističnih monolitov. Geometrične oblike in ostri robovi teh jasno nakazujejo njihovo branje v gabaritih modernističnega kanona, vendar njihova materialnost, nekje med salom, milom in spužvo – odvisno od kota gledanja – to branje duhovito razblinja.
Pri podobni zadregi, ki jo vzpostavlja razkol med vizualno pojavnostjo dela in njegovim referenčnim poljem, se znajdemo tudi v delu Junij Anje Jelovšek. Nenavaden objekt, hiperbolična knjiga, je od prve do zadnje strani izpolnjena s povsem abstraktnim zapisom. Stran za stranjo lahko sledimo enigmatični liniji dinamičnega, valovitega gibanja, ki je monotono, ampak ne povsem uniformno, in spominja na grafiko zvočnega zapisa ali srčni utrip. Naslov Junij nas (lahko) prepriča v drugo opcijo: abstrakcija tega zapisa formalizira nekaj kar najbolj konkretnega, dejstvo njenega biološkega obstoja. “Risba”, ki neprekinjeno nastaja od začetka umetničinega življenja, je tukaj zabeležena, evocira vso silo debat o umetnosti preteklih dvesto let, o njenem racionalnem ali čustvenem temelju, srčnem izpovedovanju notranjosti ali objektivnem beleženju realnosti, avtonomiji ali globoki zavezanosti (vsakdanjemu) življenju. Junij je kot ustvarjen za sklep tega besedila in povzetek premislekov te razstave: ne obstaja simbolno mesto brez imaginarne navlake. Prostor izvzetosti, avtonomije umetnosti, ki bi temeljil na odvzemu avratične narave, ni možen, saj vidljivosti ni brez te prevare. Šele prevara vidljivost odpira.
Vladimir Vidmar
Produkcija: DUM-društvo umetnikov
Razstava je podprta tudi s strani Mestne občine Ljubljana-oddelka za kulturo