21. 05. 2021 – 17. 06. 2021, Projektni prostor DUM, Kolodvorska
Kustos: Vladimir Vidmar
Produkcija: DUM Društvo Umetnikov

Razstava Mete Drčar Telesna misel prostora zgošča umetničine siceršnje interese, ki se prepletajo okoli vprašanja prostora, njegove notranje logike in načinov, na katere ga gledalčeva izkušnja realizira. Kot je to vedno primer z deli Drčarjeve, izhaja razstava iz specifične zasnove projektnega prostora DUM, ki jo artikulira v kiparski instalaciji, svojevrstnem arhitekturnem ideogramu, ki hkrati povzema in narekuje možne scenarije njegovega zapopadenja. Na razpotju med kiparstvom, arhitekturno instalacijo in performativno prakso, Meta Drčar ustvarja sofisticirane parkurje, ki nas silijo iz samoumevnosti in avtomatizmov našega odnosa s prostorom.

Vendar kaj v resnici imamo pred seboj? Ali gre za širjenje arhitekturnega prostora v praznino, ki je sredi njega? Ali pa enostavno za neko konceptualno maketo, model določenega prostorskega doživetja? Bolj kot sami konceptualizaciji je delo Mete Drčar zavezano zavestni aktivaciji prostora, dinamiziranju določenega arhitekturnega konteksta. Zato je tudi pričujoče delo iz serije Frame Series več kot le opredelitev koncepta prostora, je njegovo koreografirano doživetje. Je svojevrsten skulpturalni scenarij, ki skozi uporabo bazičnih, industrijskih materialov uprizarja njemu imanentno dramaturgijo. To počne brez slehernih primesi literarnega ali narativnega, v enostavnih, “spontanih” formah, ki odsevajo dinamiko odnosa med naravnimi značilnostmi izbranih materialov in fizikalnimi zakonitostmi. Gre za prostorske uganke, pri katerih je ključ rešitve prav konkretni gledalec.

Zato je za delo Mete Drčar osrednje vprašanje, kako telo zaseda prostor in na katere načine je prisotnost telesa v prostoru njegova dovršitev. Tega nikakor ne gre razumeti statično, saj je za Drčarjevo osrednja predpostavka prostora njegovo stalno spreminjanje, ki ga najbolje povzema prav telo v gibanju. Telo je tisti moment, ki prostorski dimenziji pridruži časovno in na ta način uresniči prostor kot dinamični fenomen. Metine instalacije so neposredna artikulacija te kompleksne dinamike, ki jo poudarja s taktično izbiro materialov glede na njihove naravne lastnosti. Ti zaznavajo in poprisotijo latentne dinamike, na katerih določen arhitekturni prostor sloni: ujemajo in lomijo svetlobo v njem, kot se tudi sami upogibajo ali iztegujejo, ter s tem nakazujejo trajektorije gibanja različnih silnic, ki ga definirajo. Tenke aluminijske plošče, ki se v prostor vpisujejo kot opredmetenje njegovih tihih, nevidnih, a določilnih predpostavk, držijo težki betonski bloki. Instalacija tako stopnjuje napetost: od preračunljivega žongliranja med silo gravitacije in oporo stavbnih elementov, slokih lokov ali krhko postavljenih ravnih površin, do betonskih zavornikov, ki gibanje ustavijo v najbolj občutljivem trenutku in s tem stopnjujejo tenzijo do vrhunca.

Prostorska zanka, ki se na ta način vzpostavi skozi delo Mete Drčar, ima značilno dvoumno fenomenologijo, v kateri je materialnost kovine razbremenjena pričakovane teže in zadobi skorajda efemerno prisotnost, medtem ko je masa na videz koncentrirana le v relativno majhnih točkah “prizemljitve”. Drčarjeva prostor kaže kot paradoksno kategorijo, ki jo lahko “mislimo” predvsem telesno. Njene instalacije so tako modeli ne samo notranje logike arhitekturnega prostora, temveč tudi njegovega doživljanja. Izziv prostora v gibanju, ki ga postavlja pred nas, je pravzaprav ozaveščanje načinov, kako naseljujemo prostor, kako ga zasedamo, obvladujemo in kako ta obvladuje nas. Zato je gibajoče se telo (obiskovalca) osrednji element instalacij Mete Drčar, saj manifestira osnovno opredelitev prostora: njegova stabilnost je le drugo ime za kompleksno sestavljenko gibanja.
Vladimir Vidmar