27.10. – 15.11.2021, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana

Kustos: Vladimir Vidmar
Produkcija: DUM Društvo Umetnikov
Projekt podpira: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Zahvala: Jaka Babnik, Goran Petrov, Vadim Fishkin, Isidora Tomin

V DUMu zadnje leto intenzivno premišljujemo svoje poslanstvo, ki se čedalje bolj artikulira kot potreba po neposrednejšem odnosu z umetniškim delom. Delo je tisto, kar pogosto pod pompoznim pritiskom krovnih tem, epohalnih konceptov ter bolj ali manj dominantnih diskurzov hitro izzveni ali v reducirani plastični obliki podpira določen argument. To se kar zlahka zgodi. Umetniško delo je namreč krhek, pogosto nestanoviten fenomen, občutljiv na okoliščine in kontekste. Pogosto je že v načelu umetniško delo tisto, ki radikalno preizprašuje in spodkoplje lastne temelje, odrekajoč si trdne opore in ontološko zanesljivost. Kako se torej približati tej paradoksni entiteti, ki je najbolj tukaj, ko je hkrati ni, in ki je najbolj to, ko je hkrati nekaj drugega?

Umetniško delo je v središču razstave Nataše Berk v Projektnem prostoru DUM. Bolj banalnega stavka si v obrazstavnem tekstu ne bi mogli predstavljati. Kaj pa naj bi bilo v središču razstave, če že ne umetniško delo? Tokrat pa vendar delo primarno govori o umetniškem delu in je v neki hecni, tavtološki gesti delo tisto, ki govori o lastnih pogojih možnosti. V središču razstave je torej nekaj, kar je tam povsem samoumevno, hkrati pa se vsakič znova, ko ga skušamo zapopasti, vse prej kot pusti.

Na to nas opozori že (samo)ironičen naslov razstave Before the Concept There‘s Absolutely no Point, svojevrsten povzetek dramaturgije umetniškega dela, kjer stvar v resnici ni takšna, kot se na prvi pogled zdi. Postavitev igra isto igro, saj je na nek način povsem »na mestu«, zelo »galerijska« in skorajda nevzburljivo pričakovana – bela polica z artefakti – le da bi s svojo samoumevnostjo pokazala, da pri umetniškem delu nič pravzaprav ni na svojem mestu. Na razstavi se tako zaplete že na prvi točki branja, ko urjeni bralci sodobne umetnosti pričujočo razstavo hočemo prebrati kot subverzijo klasičnega razstavnega protokola z ireverentnim postavljanjem vulgarnih prežvečenih čegumijev na podest. Vendar kmalu se izkaže, da nas ta razlaga ne pripelje daleč, saj Nataša Berk s tem, da naključnim produktom prvinskega »dela« umetnice dodeli dostojanstvo umetniškega dela, misli veliko bolj resno.Kot pogosto v delu Nataše Berk, določena ludistična gesta s sabo nosi avtentični interes za poglobljen premislek o naravi umetniške izkušnje. Before the Concept There‘s Absolutely no Point v skrajni skromnosti umetniške intervence pred nas postavlja dva stoletja spraševanja o tem, kaj umetniško delo v resnici je. So lepe forme, ki so produkt umetničinega fizičnega dela umetnice (žvečenje), hkrati pa rezultat refleksije o pomenu prenosa določenega predmeta/početja v kontekst art sistema (ready made). So predmet primarne predelave, primordialnega, nezavestnega avtomatizma, hkrati del elaborirane strategije spopadanja s tem, nad čemer se sploh v umetnosti navdušujemo. So stranski produkt rituala množične kulture, hkrati pa ima vsaka neizpobitno individualnost in neponovljivost.

Izjemnost žvečilnih gumijev v Before the Concept There‘s Absolutely no Point je v tem, da im uspe biti vse od naštetega istočasno in s tem stojijo kot proxy za ontološko nestabilnost umetniškega dela. So delo o delu. Kot njegov pogoj postulirajo izogibanje slehernem reduciranju na enoznačnosti in trdnost pomenov, saj je ambivalentnost ta, ki delo vsaj za trenutek iztrga ideološki prevladi. Pričujoča razstava nam umetniško delo kaže kot serijo kratkih stikov, v kateri se rešitev vedno prelaga na nekaj drugega, v stalnem ritmu, ki nam ga nakazuje serializem razstavljenih »del«… V tej zanjo tako značilni neposrednosti, živosti in pristnem humorju Nataši Berk vedno znova uspe poprisotiti entvziazem in afirmativnost geste njegovega fluidnega nastanka in branja, brez kakršnegakoli zapiranja v obrazce in formule. Berkova sicer nikakor ne trdi, da je na njih odporna, saj ima z njimi nenehno opravka, se z njimi igra in spogleduje, vendar brez da bi se jim dokončno vdala. Jemlje jih resno, a hkrati tudi neresno. Jemlje jih resno na povsem neresen način.

Življenjska energija umetniškega dela je, kot nas Nataša Berk s svojo gesto opomne, v nepristajanju na »betoniranje« konceptov, pristopov in prejemov. Čegumi je, nenazadnje, tudi v prežvečeni obliki mehka reč. Nalezljiv entvziazem umetnosti, ne glede na to, iz katere vloge ji pristopamo, umetnika, zbiralca, občudovalce – vse to so tudi Natašini umetniški alter egi – je v nestabilnosti njene izkušnje, v kateri nas »material« vedno nekoliko preseneti in prisili, da povemo več ali drugače, kot smo nameravali. Nataša Berk nas z Before the Concept There‘s Absolutely no Point sooča prav z dejstvom, da je sicer tudi v umetnosti ideologiji nemogoče ubežati, kar nikakor ne pomeni, da se z njo ne moremo igrati, jo manipulirati in se tudi iz nje norčevati. Užitek, ki iz tega izhaja, je konstitutivni moment umetnosti.
Vladimir Vidmar