Vadim Fiškin: Lahkota teži, 2022
20.05.22- 05.06.22
Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
Curator: Vladimir Vidmar
Production: DUM Društvo Umetnikov
Supported by : Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Vadim Fiškin nas s projektom Light Weight ponovno postavlja pred enačbo, v kateri se zakoni fizike uklanjajo predornejši, obstojnejši in neuničljivi sili: naši sli po razumevanju. Znanost je tukaj še enkrat pripeljana do določene točke navideznega absurda, ki je za umetnost vse prej kot absurdna: je konstitutivni moment, zmožen prevzeti univerzalno, akutno relevanco znanstvene misli in jo po novih poteh peljati, da bi nam jo vrnilv povsem drugem registru. Ta pot, ki jo Fiškinu z vedno novo svežino uspe rekonstruirati, pri njem praviloma nastopa kot alegorija človeškega stanja, ganljiva in humorna, vselej pa z odločno afirmativnostjo tiste vrste poetičnosti, ki nas, pa čeprav za najbolj droben trenutek, pripelje onkraj meja kraljestva končnega in neizogibnega.
Predmet in material Fiškinove obravnave je tokrat svetloba, pogosto obče mesto v njegovem delu, ki odlično enkapsulira njegovo prakso: svetloba, ki je polog vidnega, odkritosti, resnice, v Fiškinovem delu prav najpogosteje nastopa kot ultimativni moment neke temeljne iluzije. In to nikakor ni naključje, saj izkušnja svetlobe, garant vidnosti in s tem sleherne stabilnosti, skriva njeno fizikalno dejstvo valovanja. Ki je hkrati delec. Svetloba je lahko hkrati valovanje in delec, paradoskna entiteta, ki jih s klasičnimi razmejitvami izkušnje naše pojavnosti ne pridemo do živega. A hkrati te iste kategorije nujno potrebujemo, saj je prav od njihove »plastičnosti« odvisna naša zmožnost reprezentiranja. Kot pogosto pri Fiškinovih projektih, tudi tukaj smo soočeni z dejstvom izvornega, bolečega neujemanja med našimi zmožnostmi in fundamentalnimi vprašanji realnosti. Svetloba je paradoksna entiteta, ki nam to disonanco še enkrat neusmiljeno kaže: videti nam je namreč možno samo tako, da so pogoji možnosti te iste vidnosti nevidni.
Paradoks svetlobe, ki stoji kot ultimativni proxy za paradoks sleherne naše izkušnje, Fiškin artikulira v zanj značilni dobesednosti govorice klasične mehanike, ki, obtežena s sizifovsko nalogo odgovarjanja na metafizična vprašanja, začne govoriti z jezikom alegorije. Dve žarnici, vsaka na svoji strani dvokrakega vzvoda, se izmenično prižigata in svoj konec »bremenita« do te mere, da se mora ta ukloniti gravitaciji in se ob prižigu žarnice spustiti. Hudomušnost tega obnašanja svetlobe ima pa tudi neizpodbitno spraševalen podton, ki ga motivirajo vprašanja materialnosti in nematerialnega, naše fizične realnosti in konceptov, ki naj bi jo razlagali. Kavzalna veriga prižiga luči in nastopa sile težnosti nas v svoji kontraintuitivnosti neizogibno vrača k dejstvu, da je naša eksistenca z vsem bogastvom njenih izkušenj nujno vezana na materialnost fizičnega obstoja. Razlog za to, da svetloba v tem nenavadnem vedenju tako emfatično podčrta boleči razkol med materialnim in nematerialnim, je morebiti tudi v tem, da je v naših vsakdanjih imaginarijih pogosto metafora ali celo znak za nastop nematerialne dimenzije. Lučka, ki se v hevreka trenutku prižge nad glavo animiranega junaka, ko se mu porodi ideja. Svetloba na koncu dolgega prehoda, ki so jo videli tisti redki pričevalci izkušnje bližnjega konca. Svetloba je torej znak, da se od teže/težnosti materialnega ločujemo, da življenje in/ali njegova izkušnja prehaja v nematerialno dimenzijo. O tem ne nazadnje priča – za umetnost tako bistvena – dolga tradicija neoplatonizma in metafizike svetlobe, ki emanira iz čistosti nematerialnega počela in s svojim prehajanjem v temo ustvarja materialno.
Žarnice torej ne spusti teža, ki bi izhajala iz mase (ki je svetloba nima), spusti jo breme metafizičnih vprašanj, s katerimi smo soočeni. Kot je vedno primer pri Fiškinu, humor je brat eksistencialnega angsta, oba sta otroka v nas vpisanega temeljnega dvoma. Zato je njegova svetlobna gugalnica večplastna podoba izmenjevanja obeh, istočasno pa tudi neusklajenosti fizičnosti naše izkušnje in njenih maksim, medsebojne pogojenosti iluzije in resnice. Amfibijska materialnost svetlobe v njeni istočasni vseprisotnosti in neoprijemljivosti, med samoumevnostjo in nikoli zadovoljivim zapopadenjem govori predvsem o vprašljivosti materialnega kot naše temeljne izkušnje.
Tem spraševanjem se pridružuje še drugo delo na razstavi, sicer naslovljeno Windy, čeprav bi bil lahko njegov opis prav tako Light Weight, teža svetlobe, saj je tudi pri njem teža papirčkov, ki naj bi jih v let poganjal prižgan ventilator, dejansko samo teža svetlobe. Oprostili mi boste, če se v tej interpretativni liniji podam predaleč in vidim v razpršenih papirjih nas same. Ali nismo podobni tem papirjem, ki jih premetava veter, za katerega se izkaže, da v resnici niti to ni. Vendar dejstvo, da ni veter tisti, ki nas poganja v gibanje, temveč je vse le del velike Iluzije, prav nič ne spremeni našega plesa iskanja. Predvsem ne njegove lepote.
Vladimir Vidmar