Parquet Ball/Nad parketom
Ideja in koreografija: Mateja Bučar
Vizualna podoba: Vadim Fiškin,
Zvok: Borut Savski,
Gibanje/ples/soustvarjanje: Kristina Aleksova, Maja Kalafatić
Izdelava parketnih krogel : Matija Jakin, MOJ HOBI
Mehanizmi: Zavod Zet
Producentka: Tina Dobnik
Produkcija: DUM- društvo umetnikov, Zavod Maska
V sodelovanju z Narodno galerijo v Ljubljani
Koprodukcija: DUM – društvo umetnikov, Zavod Maska.

Projekt podpirajo tudi Mestna občina Ljubljana, Oddelek za Kulturo in Ministrstvo za kulturo RS, MGML.

Bolj kot dialog se med plesalko in žogo dogaja svojevrstna vzporednost, dogajanje brez dramatičnega loka intencionalne interakcije dveh akterk. Namesto tega v prostoru najdemo dve telesi, dve zasebni entiteti, ki izvajata  ena od druge razmeroma neodvisno

4koreografijo ter ustvarjata dva momenta, ki ju opredeljuje izrazita materialnost, gibanja in zvoka. Plesalka in krogla delujeta kot dve dinamični enoti, ki v materialni razliki med seboj uravnavata in merita svoje gibanje. Podobno, kot se zgodi pri naslovu, njuno gibanje navdaja podobna ambivalenca med bolj ali manj namernimi aluzijami na plesno tradicijo in izrazito reduktivnostjo koreografskih momentov, ki so zvedeni na anatomsko kvaliteto giba, njegovo funkcionalnost in fizičnost. Ta dvojnost preveva celotno dogajanje predstave: kljub pogostim reminiscencam na poteze  klasičnega baleta, presenetljivo opaznejšim v točkah, ki jih izvaja žoga, se pa vendarle ples dogaja kot študija lastne elementarnosti. Tako tudi baletni čevlji ene izmed plesalk služijo za ojačevanje materialnih aspektov giba, kot je trk enega topega predmeta ob drugega in surov, elementaren zvok, ki to spremlja. Refleksijo radikalne materialnosti predstava izrecno zgosti v  sekvencah, v katerih se v plesu znajdeta dve parketni žogi: po tem trenutku ni več dvoma, vse nastopajoče so le material, ki točkovno zadeva drug material in zarisuje  določeno arhe-shemo  teles plesnega gibanja.

Seciranje gibov v njihovi elementarnosti, členjenje plesnega giba na njegove  anatomske praelemente v ostrem odklonu od asociativne linije dvoranskega plesa na parketu ali  pa baleta orisuje določeno problematiko funkcionalnosti telesa in načinov, kako jo ples kultivira. Parquet Ball je v svoji oddaljenosti od parquet ball-a zgodba o plesu, ples o plesu  kot fenomenologiji giba in prostora. Pri tem številni momenti sklicevanja na modernizem niso naključni: predstava je del obeleževanja stote obletnice izida prve številke revija Maska, pelje nas torej v dvajseta leta 20. stoletja, čas Bauhausa in drugih modernih prelomnic, ki v različnih momentih predstave še kako najdejo svoj poklon.

Ne nazadnje, predstavo v gibanje spravi parketna žoga, vase zaprti samoreferencialen objekt, ki istočasno povzema tako premišljevanje (plesnega, koreografskega) medija samega (tako ključno za siceršnjo prakso Bučarjeve) kot materializacijo samega prostora, prostor sam pa kot material umetniškega ustvarjanja. In kot sicer pri delu Mateje Bučar niti tukaj ne gre enostavno za sklep o tem, da je medij sporočilo: prej bi lahko njeno materialno shemo plesa v Parquet Ball razumeli kot iskanje tiste najbolj obče pragovorice telesa, ki je temelj univerzalnosti plesa, a hkrati vedno že povod in motivacija za njegove mnogotere kode.

Vladimir Vidmar