DVOJINA / Dancers Without Answers, prihaja kot diskretna urbana in koreografska parafraza tistega, kar s seboj nosimo in prenašamo kot prtljago,

na eni strani prav dejansko, ročno prtljago, kakor to radi počnemo kot radovedni potovalci, na drugi pa kot tisto, morda vedro, morda resno prtljago vseh časov in prostorov, ki znova in znova prevevajo našo vsakdanjost, utrip in družbeno tkivo…

Delo tudi pripada seriji, ki predstavlja skupek oz. serijo urbanih koreografij, ki jo koreografinja Mateja Bučar od leta leta 2009 dalje umešča v različne javne urbane prostore (Zelena luč, 2010; Parking Packing, 2012; Neumestljivi, Nedoumljivi, 2013; Zelena miza, 2015), s svojo estetsko opno koreografskih formacij, ritmi vsakdanjih opravil in družabnih ritualov, harmoniziranimi kompozicijami kaotičnih prehodov in nefunkcionalnimi, a smiselnimi koreografskimi komentarji arhitekturnih linij gledalcu na zabaven način nadene očala, skaterimi lasten kinetični avtomatizem lahko zagleda kot problem. Urbane koreografije se umestijo med mimoidoče in pešce, generične gledalce. S komaj opazno prisotnostjo vdrejo v rutino krajev in prostorov, ki sicer imajo imena in jih običajno naseljujejo samo prehodi in postanki vsakodnevnega ritma mesta. Kadar se gledalec znajde v urbani estetizaciji mesta, se ozre naokoli, saj ga obide tesnoben občutek, da prav vsi okoli njega nastopajo v koreografiji….