Oh, kako zelo običajno vsebinsko izhaja iz osebnih zgodb/fragmentov/avtobiografskih motivov avtoric in kratkih zgodb Katherine Mansfield. Gre za dve perspektivi, dveh ustvarjalk na nekaj podobnih vprašanj – za razčiščevanje dveh žensk, za njuno soočanje z realnostjo življenja, ki ga živita.
“Osnovni ton predstave tako nikdar ne zavije s poti, z linije, ne razleze se v emocijo ali moralizem (niti v verbalnem niti v vizualnem niti v gibalnem segmentu), temveč skuša uprizoriti ravno »tisto«, »ono«, vedno uhajajoče, torej neuprizorljivo.” Blaž Lukan (Neodvisni)
————————————
Avtorstvo in izvedba: Bojana Robinson, Katja Legin in gosta (Tomaž Grom, Nina Rajić Kranjac)
Izbor glasbe: Bojana Robinson in Katja Legin
Oblikovanje zvoka in zvočna intervencija: Tomaž Grom
Sogovorniki v procesu: Tomi Janežič, Tomaž Grom, Nina Rajić Kranjac, Urša Vidic, Dimitrije Kokanov
Dramaturško oko: Zala Dobovšek
Oblikovanje zvoka za DUM: Jure Vlahovič
Izdelava videa : Matej Marinček
V predstavi se uporablja glasbo: Indexi, Etta James, Benny Goodman, Bebi Dol, Simon and Garfunkel in izsek iz Podcasta Agelast Galeba Nikačevića (podcast 028)
Izvršna producentka: Tjaša Črnigoj
Produkcija: Studio za raziskavo umetnosti igre
Koprodukcija: Kino Šiška
Soorganizator: DUM – društvo umetnikov
Partnerji: DUM, Španski Borci, Bunker
Zahvale: Tomi Janežič, Matt Robinson, Petra Hazabent, Stanka Babnik, Nataša Recer, Mateja Bučar, Eva Kraševec
V predstavi se uporablja slovenski, srbski in angleški jezik.
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS